Anksioznost

Opredelimo anksioznost
Tesnoba ali anksioznost je neprijetno čustvo, izraženo s telesnimi in vedenjskimi spremembami, značilnimi za stres. Anksioznost se lahko začne nenadno ali pa se razvija postopoma. Lahko gre za kratkotrajno in relativno šibko anksiozno epizodo ali pa za panični napad.
Za anksioznost so značilni občutki nelagodja ali tesnobe, zaskrbljenost in strahu. Je zagotovo najpogostejša duševna motnja. Po podatkih naj bi se skoraj polovica ljudi nekoč tako ali drugače spopadala z anksioznostjo. Seveda ni nujno, da ob tem vedno razvijejo tudi anksiozne motnje.
O anksioznih motnjah govorimo, ko posameznik doživlja tudi tako močne občutke tesnobe, da ga ti ovirajo pri vsakodnevnih opravilih in vztrajajo še takrat, ko potencialno ogrožajoča situacija že mine, poleg tega pa jih oseba ne more nadzorovati.
Anksiozne motnje delimo v sedem kategorij:
-    generalizirana anksiozna motnja,
-    socialna fobija ali socialna anksioznost,
-    panična fobija,
-    agorafobija,
-    specifične fobije,
-    post-travmatska stresna motnja,
-    obsesivno-kompulzivna motnja.
 

 

 

Kako se izraža anksioznost?
  • Ljudje pripovedujejo o bolečinah v prsih. Začne jih dušiti, nenormalno se potijo in imajo občutek, da bodo kar umrli.
  • Nekateri ljudje se zaradi velike sramežljivosti vklopiti v družbo. Spremlja jih občutek manjvrednosti.
  • Obstajajo ljudje, ki so ves čas zaskrbljeni. Temne misli jih spremljajo ves čas in včasih je tako hudo, da si želijo, da se ne bi zbudili.
  • Anksioznost se pogosto pojavi po travmatičnih dogodkih ali nesrečah. Oseba podoživlja dogodke, ima noče more in na splošno težko preživlja vsakdanjik.
  • Ljudje imajo najrazličnejše strahove, ki zelo hromijo njihovo življenje. Nekatere je na primer tako strah letenja, da raje ne potujejo, kot pa da bi se usedli na letalo.
  • Nekateri ljudje so na primer obsedeni s čistočo in pretiravajo z osebno higieno, saj jih skrbi, da bi se okužili s kakšnim virusom ali bakterijo.

 

 

Kdaj je anksioznost lahko težava?
  • Predolgo trajanje in prevelika frekvenca: Skrb vzbujajoče je, če je oseba večino dni nekaj tednov zapored ves čas anksiozna.
  • Zaradi anksioznosti je onemogočeno normalno življenje: Anksioznost moti normalen življenjski ritem osebe (nespečnost, napake v službi, …).
  • Anksiozno počutje presega dejansko nevarnost: Oseba, ki trpi za anksioznostjo se lahko že pred kontrolno nalogo v šoli počuti, kot da ji grozi smrtna nevarnost.
  • Nezmožnost nadzora nad skrbmi: Naj se oseba še trudi nadzorovati svoje temne misli, se te še naprej pojavljajo.

 

Kateri dejavniki spodbujajo/sprožajo anksiozne motnje?
  • Prirojena nagnjenost k tesnobnosti,
  • določene osebnostne lastnosti (perfekcionizem, želja in potreba po nadzoru nad položajem, velika potreba po varnosti, nagnjenost k podcenjevanju lastnih sposobnosti reševanja problemov)
  • različni neprijetni dogodki v okolju,
  • zdravstvene težave,
  • izgube (smrt v družini, prometna nesreča, razpad zveze, denarne težave, izguba delovnega mesta),
  • osamljenost.

 

 

 

Kako si pomagamo sami?
Anksioznosti lahko kljubujemo ali jo omilimo:
  • z različnimi sprostitvenimi tehnikami ali dihalnimi vajami,
  • z odvračanjem pozornosti (opazovanje nekega predmeta ali prostora; osredotočanje na to, kaj čutimo, slišimo, vidimo, okušamo, vonjamo ali tipamo; miselne vaje, kot sta seštevanje ali množenje; osredotočanje na dejavnosti, ki zahtevajo našo pozornost – reševanje križank, šivanje, igre z žogo; priklic prijetnih misli in spominov),
  • z iskanjem razumskih odgovorov (marsikomu pomaga, če preuči svoje strahove in poskuša ugotoviti, ali so ti utemeljeni ali neutemeljeni),
  • s poslušanjem glasbe, sprehodom, pogovorom ali jogo.
 
Kdaj poiskati pomoč?
Čeprav je čas, v katerem živimo, tako stresen, le malo ljudi, ki trpi za anksioznimi motnjami, poišče pomoč. Anksioznost povzroča čustveno bolečino in stisko, poleg tega pa predstavlja tudi velik telesni napor.
Ko imamo občutek, da smo storili že vse, da bi svojo motnjo obvladali, je čas, da obiščemo zdravnika. Prej ko bomo prepoznali motnjo, krajše bo zdravljenje.
Zdravnik nam lahko predpiše zdravila, ki bodo zmanjšala občutke tesnobnosti in povečala sposobnost soočanja z vsakodnevnimi preizkušnjami.
Seveda je zelo priporočljiva tudi terapija pri psihologu ali psihoterapevtu, ki nam bo na različne načine pomagal, da bomo vzpostavili notranje ravnovesje.