Zgodba o uspehu: Ana Gregorič in Luka Brataševec

Zgodba o uspehu: Ana Gregorič in Luka Brataševec

Ana Gregorič in Luka Brataševec sta v slovenskem prostoru že uveljavljen fotografski tandem. Par sta vrsto let tudi zasebno, vendar pravita, da je to v njunem poslu velika prednost.

V zadnjih letih se vedno bolj uveljavljata tudi na področju poročne fotografije, kjer sta se sicer znašla popolnoma po naključju. Čeprav se je Ana tovrstnih naročil na začetku otepala z vsemi štirimi, saj je mislila, da to ni zanjo, pa je po fotografiranju prve poroke popolnoma spremenila svoje mnenje. Ana in Luka pravita, da želita temu področju tudi v prihodnje posvetiti večino svojega časa in energije, saj je poročna fotografija tisto, v čemer res uživata.

 

Kaj je tako posebnega v poročni fotografiji?

Ana: Poroka je za vsakogar zagotovo ena največjih prelomnic v njegovem življenju in ravno zato nekaj tako posebnega. Poroka nama predstavlja res velik izziv, saj gre za celodnevni dogodek, ozračje je prežeto z intenzivnimi čustvi, družina te ne nazadnje spusti v svoj intimni prostor.

Poleg tega je fotografirati na poroki tudi s tehničnega stališča zelo zahtevno, saj delaš v različnih vremenskih in svetlobnih pogojih, poleg tega pa moraš zadovoljiti še želje in pričakovanja para.

Pri poročni fotografiji gre za mešanico portretne, modne in reportažne fotografije. Vsaka od teh treh zvrsti mi je zanimiva in blizu na svoj način, zato tudi tako rada fotografiram poroke.

 

Si je na področju poročne fotografije težko izboriti svoj prostor pod soncem?

Ana: Pri naju se je vse skupaj zgodilo popolnoma spontano. Prvih porok res nisva načrtovala. A ko sva fotografirala nekaj porok, sva ugotovila, da nama je to delo res zelo všeč. Lahko rečem, da je prej prišlo do povpraševanja kot pa do ponudbe. (smeh)

Na splošno sem se fotografiranja porok otepala kar precej časa ... Mislila sem, da to ni zame. Nisem si upala začeti tega projekta, saj nisem imela praktično nobenih izkušenj. A ko sem le sprejela prvo naročilo, sem hitro spremenila mnenje. Z Luko se tako šele zadnji dve leti zavedava, da poročna fotografija postaja najin primarni posel, ki se mu želiva posvečati tudi v prihodnje.

 

Kaj je tisto, kar dela res dobrega poročnega fotografa? V čem sta denimo vidva drugačna do drugih?

Ana: Mislim, da pri nama zelo izstopa tehnična dovršenost − ne glede na to, v kakšnih pogojih delava, veva, da bova dobro izpeljala delo. Svoje prinesejo tudi izkušnje Lahko povem, da je mojim strankam všeč to, kjer v fotografijo vnesem tudi nekaj modnega pridiha.

Luka: K najini uspešnosti veliko prispeva tudi to, da sva že po naravi zelo rada med ljudmi ter da v delu, ki ga opravljava, zelo uživava.

Ana: Ker uživava, sva tudi bolj sproščena ...

Luka: Tudi med samim delom se ves čas izpopolnjujeva in iščeva nove izzive ter načine, kako izdelek dodelati, izboljšati in zares narediti nekaj vrhunskega.

Ana: Pri fotografiranju ne uporabljava samo naravne svetlobe, ampak se precej igrava tudi z bliskavico.

Luka: Vendar pri tem zelo paziva, da na fotografiji ni preveč očitno, da uporabljava luči ... Na končnem izdelku mora biti videti, kot da je lokacija sama po sebi tako osvetljena. Vsak korak, vsaka tehnika, ki jo uporabiva, je zelo dobro premišljena. V končni izdelek zares vloživa veliko truda in ga izpopolniva v največji možni meri.

 

Poročni fotograf mora znati z ljudmi, imeti zanje zares dober občutek. Biti mora v središču dogajanja, vendar hkrati tudi precej neopazen. Kako dosežeta vse to?

Ana: Ker sva tudi sama precej čustvena, se zelo poistovetiva s celotnim dogajanjem in se mu prepustiva. V tistih najbolj čustvenih trenutkih se nekoliko odmakneva iz središča dogajanja in fotografirava bolj iz daljave.

Luka: Zelo pomembno je, da znava voditi mladoporočenca, saj le tako lahko zagotoviva zares dober izdelek. Vendar kljub vsemu mladoporočenca med fotografiranjem ne smeta čutiti nobenega pritiska. To je njun dan, zato mora vse potekati tako, kot sta si zamislila. Najina naloga pa je, da znava v objektiv čim bolje ujeti vse te posebne trenutke.

Ana: Nikakor ne posegava v samo dogajanje, vendar pa se morata mladoporočenca vseeno zavedati, da sva tam tudi midva in da nama v določenih ključnih trenutkih na primer ne kažeta hrbta. Z majhnimi napotki je mogoče doseči veliko.

 

Celoten intervju si lahko preberete v brezplčani reviji Virus.

Avtorica: Andreja Košir

Foto:osebni arhiv