Zakonolom in reševanje zakona s pomočjo partnerske terapije (2. del)

Zakonolom in reševanje zakona s pomočjo partnerske terapije (2. del)

V prejšnjem prispevku sem pisala predvsem nezvestobi in odločitvi za partnersko terapijo. Tokrat pa se bom posvetila poteku in dinamiki same terapije.

V družinski sistemski terapiji po relacijskem vzorcu, po katerem delam jaz, partnerja najprej naredita en ciklus, ki obsega 12 terapij, oz. enournih tedenskih srečanj. Po potrebi pa s terapijo lahko nadaljujeta takoj ali po premoru.

Kljub dobrim željam in trudu vseh, pa tudi partnerska terapija ni vedno uspešna. Včasih se pač razbitih koščkov vaze ne da več zlepiti! Partnerja včasih vse upe polagata v terapevta, ki mu pogosto naložita odgovornost za njun zakon z besedami:« Vi ste najino zadnje upanje!« Kar je za terapevta lahko zelo veliko breme! Sama ob takšnih besedah partnerjema ponavadi razložim, da sta za njun odnos odgovorna izključno onadva, da pa jima bom s svojim strokovnim znanjem poskušala pomagati po svojih najboljših močeh.

Partnerja se bosta v času reševanja njunega odnosa morda celo odločila za zamenjavo enega ali več terapevtov misleč, da je težava, da ne moreta razmerja spraviti na »stare tire« v terapevtu. Morda bosta celo izlivala jezo ali gnev nanj, a vse to bo le odraz njune nemoči in obupa, saj bosta nezavedno čutila, da morda njun odnos ne bo obstal. Občutki nemoči in jeze, pod katerimi pa je po navadi ogromno žalosti, bodo močno prisotni, še posebej ob nezvestobi! Partner nezvestega, se bo  težko sprijaznil s tem, da za partnerja ni več dovolj in da si želi iti dalje z nekom drugim. Najpogosteje je po več poskusih reševanja odnosa, »osmoljeni« partner na robu obupa, saj ne ve več, kateri način bi še preizkusil, da bi rešil svoj zakon! Ali ne bi bilo bolj logično, da bi se v resnici moral truditi in različne poti iskati partner, ki je v večji meri odgovoren za nastalo situacijo; torej tisti, ki vara?

A pogostokrat se to ne zgodi in če partner s prevarami kljub večim poskusom reševanja partnerskega odnosa ne preneha, potem je padec na realna tla za drugega partnerja, ki se je na vso moč trudil, da bi rešil njun partnerski odnos, lahko zelo trd! Ta si bo zatiskal oči do zadnjega in potreboval kar nekaj dokazov za to, da si bo priznal, da njegov partner s svojim vedenjem ne bo prenehal in da njun odnos ne bo nikoli več takšen, kot je bil. Šele trdni dokazi in pa nekaj težkih padcev na realna tla bodo partnerju odslikali pravo realnost, v kateri se bo vsak »priseben« odločil obdržati vsaj kanček ponosa, ki mu ga je še ostalo in zaključiti odnos s partnerjem. Takrat bo ranljiv bolj od ranjene živali, a končno se bo zanj lahko pričel proces okrevanja. O okrevanju pa več v mojem naslednjem prispevku. 

 

Avtorica: mag. Klementina Sambolić, prof.RP, univ.dipl.soc.del., Predsednica Društva za psihosocialno pomoč in terapevtske storitve-Psih@