Največji problem današnjega časa so izjemno visoka družbena pričakovanja

Največji problem današnjega časa so izjemno visoka družbena pričakovanja

Klementina Sambolić, magistra zakonske in družinske terapije, univerzitetna diplomirana socialna delavka in profesorica razrednega pouka, z ljudmi rada dela že od nekdaj. Po dveh desetletjih aktivnega dela na številnih različnih področjih se je odločila, da je čas za samostojen korak. Pred letom dni je ustanovila društvo Psih@, kjer posebno pozornost dajejo družini in partnerskim odnosom.

 

Klementina, že od nekdaj radi delate z ljudmi?

Že konec gimnazije, ko se je bilo treba odločiti za poklicno usmeritev, sem vedela, da hočem biti socialna delavka in da hočem delati z ljudmi. Sicer sem najprej študirala razredni pouk, vendar se je študij izkazal za zelo dobro odločitev. Med študijem sem se namreč srečala tudi z geštalt psihoterapijo.

V času študija sem bila del neke eksperimentalne skupine in ta izkušnja je v meni vzbudila še večjo željo po proučevanju področja psihoterapije. S pomočjo te skupine sem denimo razrešila kar nekaj svojih težav in to mi je dalo še večji zagon.

Na centru za socialno delo sem začela takoj delati kot prostovoljka. Obiskovala sem zapornike, vodila različne mladinske delavnice, nekaj časa sem delala tudi z odvisniki ... Ugotovila sem, da me vleče k ljudem, ki živijo na robu.

 

Kaj vam je dalo delo z ljudmi, ki, kot pravite, živijo na robu?

Mislim, da sem dober sogovornik, vreden zaupanja. Ljudje so se mi lahko odprli, meni pa je bil po drugi strani njihov svet zanimiv. Spoznala sem različne tehnike dela, kar je bilo zame zelo dragoceno.

 

Katerim področjem pri svojem delu dajete še prav posebno pozornost?

Veliko časa sem delala v različnih nevladnih organizacijah, delala sem z odvisniki, tudi s psihiatričnimi bolniki, veliko sem se posvečala nasilju v družini. Srečala sem se tudi z delom z otroki in mladostniki.

Zdaj med drugim svetujem tudi na enem od forumov, posvečenih nezvestobi. V zadnjem letu tako veliko delam prav na področju partnerskih odnosov.

 

 

Katere so tiste najpogostejše rane, šibke točke medosebnih odnosov?

To, kako zelo smo se globalno odprli preko svetovnega spleta, se mi zdi zelo škodljivo. Ogromno ljudi mi potoži, kako njihov partner/partnerka veliko časa preživi na spletu, nezvestobe preko spleta je pravzaprav zelo veliko.

Na voljo imamo veliko različnih komunikacijskih kanalov, kar prinaša številne prednosti, vendar slabih strani nikakor ne smemo prezreti.

 

Pravite, da je nezvestoba v porastu. Je to povezano tudi s spremembo (izgubo) naših vrednot?

Zagotovo. Ločitve so v porastu. Vendar pa je pozitivno, da se vedno več ljudi začenja zavedati, kako zelo pomembno je družina. Zavedajo se, da se je treba za družino veliko bolj truditi kot pa včasih, ko je bila družina nekaj samoumevnega in ne nekaj ogroženega.

Danes imajo ljudje na voljo številna izobraževanja, lahko delajo na sebi, številni pari se odločajo za vključitev v katero od skupin za samopomoč, saj želijo poglobiti in negovati odnos.

To, da v odnos vlagamo ves čas, je zelo pomembno. Takrat, ko gredi stvari narobe, je že malo pozno.

 

Kateri so po vašem mnenju ključni elementi trdne in zdrave partnerske zveze?

Zagotovo bi izpostavila iskrenost in zvestobo, pa tudi to, da si znata partnerja vzeti čas drug za drugega. Ženske na račun materinske vloge hitro pozabijo na partnerja, moški pa se pogosto zatekajo k delu, veliko časa preživijo v službi, odnos pa trpi.

Pari, ki dobro funkcionirajo, povedo, da si vzamejo čas samo zase.

 

Ste predsednica društva Psih@. Lahko predstavite njegovo delovanje, poveste, katere so njegove temeljne naloge? S čim vse se ukvarjate?

Ideja za ustanovitev je bila prvenstveno moja. Poslavljala sem se od precej stresne službe in želela narediti nekaj svojega. Zaključila sem študij psihoterapije, vem, katera področja me zanimajo. In tako sem sklenila poskusiti.

Poleg  psihoterapevtskih storitev ponujamo tudi pravne storitve, saj smo ugotovili, da ljudje to potrebujejo. Sama v zadnjem času tudi kar precej predavam, tematike pa so različne, denimo družina, odnosi v družini ...

Sicer se društvo zavzema za ohranjanje primarne celice družine. To je naš temeljni cilj. In iz njega izhajajo vse ostale aktivnosti.

 

S katerimi stiskami se najpogosteje sooča današnji posameznik?

Pogoste so različne stiske znotraj družine, na delovnem mestu, v odnosih ... Pritiski so veliki in po mojem mnenju je tempo današnjega časa kar precej intenziven. Z vseh strani smo deležni različnih zahtev, želimo biti najboljši, blesteti na vseh področjih. Imamo zelo visoka pričakovanja, želimo se izkazati povsod.

 

Kako najti neko optimalno ravnovesje v življenju?

Vse obveznosti bi morali znati sorazmerno porazdeliti. Služba bi res morala trajati samo osem ur. To je bilo določeno z namenom, ne zaradi lepšega. Vsako noč bi morali poskrbeti za osem ur kakovostnega spanca, preostalih osem ur pa nameniti za stvari, ki jih radi počnemo, biti z družino, s prijatelji ...

Življenje mora biti vedno biti v ravnovesju. In ko na nekem področju pademo iz te tehtnice, se vse podre. Na nas je, da v takih okoliščinah spet najdemo tisto zdravo mero. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da v življenju počnemo stvari, ki nas srčno veselijo, četudi morda ne izpolnimo vseh življenjskih ciljev. Najti moramo sebe in delati tisto, kar nas veseli in izpolnjuje.

Danes imamo na voljo veliko različnih oblik sprostitvenih tehnik, od joge, meditacije ... Tudi s pomočjo tovrstnih tehnik lahko vzpostavimo notranje ravnovesje.

Največji problem današnjega časa so izjemno visoka družbena pričakovanja - kaj bi morali doseči, kako bi morali živeti. In glede tega smo zelo obremenjeni. Nekateri tem pritiskom podležejo, jih ponotranjijo in so, če jih ne dosežejo, na koncu zelo razočarani.

 

Kako vidite svoje poslanstvo v prihodnje?

Četudi imam za sabo že tri fakultete, z izobraževanjem še zdaleč nisem zaključila. (smeh) Zelo si želim narediti izobraževanje za supervizorja, saj imam vendarle že kar nekaj delovnih izkušenj. Z ljudmi ne nazadnje delam že polnih dvajset let.

Psihoterapevti moramo ogromno brati, se izobraževati, obiskovati strokovne konference ...

 

Katere pa so tiste ključne lastnosti dobrega terapevta?

Strokovno znanje še zdaleč ni dovolj. Je osnova. Ključne se mi zdijo intuicija, življenjske izkušnje, pa tudi to, da ima kot oseba čimveč tem predelanih. S tem mislim, da terapevt s kakšnim področjem nima posebnih težav. Če terapevt ni predelal določenih tem v svojem življenju (npr. smrt, žalovanje), to zelo vpliva na kakovost njegovih storitev.

Dober psihoterapevt mora biti tudi čustveno stabilna oseba. Pomembno je tudi, da se terapevt počuti kompetentnega na svojem področju, saj to klienti začutijo. Klienti so zelo zahtevni in hitro dojamejo ter začutijo terapevtove šibke točke.

Še ena od lastnosti, ki bi jo izpostavila, pa je zagotovo tudi modrost.

 

Foto: Osebni arhiv Klementine Sambolić